Zdravo,

tema za dodajanje morebitnih zanimivih povezav do medijskih vsebin vezanih na stadion, vrtove itd.

Prilagam nazadnje zaledenega:

Bežigrajske tribune prihodnosti
Tretja možnost je precej cenejša od predlagane investicije; ohranja in obnovi Plečnikovo dediščino, iz nje pa ustvari mestni rekreativni in prireditveni prostor.

Objavljeno 22. april 2020 06.00
Posodobljeno 22. april 2020 06.00
Bežigrajske tribune prihodnosti
FOTO: Voranc Vogel/Delo
Miloš Kosec


Kaj bi se zgodilo, če bi na pločniku pred galerijo Uffizi ležalo platno katerega izmed velikih renesančnih mojstrov in bi bilo izpostavljeno vremenskim neprilikam? Bi ga prostovoljno prepustili nekomu, ki se s slikarstvom ni še nikoli ukvarjal in ki bi za veliko vsoto ponudil, da sliko ne le restavrira, ampak jo tudi preslika v še boljšo umetnino, kot je bila?

Pa pustimo pri miru do skrajnosti fetišiziran svet starih mojstrov v razvpitih svetovnih galerijah in pomislimo na za spoznanje bolj realističen scenarij. Če bi nekdo pred Narodno in univerzitetno knjižnico odvrgel srednjeveške Stiške rokopise: bi pustili, da propadejo? Saj so vendar digitalizirani, tako da bi lahko izdelali novejšo, lepšo in bolj berljivo varianto od originalne srednjeveške z njeno polomljeno slovenščino?

Primera sta kajpada absurdna. Navajam ju zato, ker brezglavi in uničevalni scenarij takoj postane precej bolj uresničljiv in celo verjeten, če namesto o sliki ali arhivskemu dokumentu govorimo o zgradbi. Pri arhitekturi je takšno uničevanje že desetletja na dnevnem redu in vse bolj postaja družbeno sprejemljivo, celo uradno spodbujano.

Slovenija v nasprotju s pogosto samoomalovažujočimi kavarniškimi jeremijadami nikoli ni bila kulturna pustinja. Cerkve, gradovi, stara mestna jedra, ljudsko stavbarstvo in modernistična arhitektura nam o tem pričajo na vsakem koraku. Vendar pa smo mi postali največja nevarnost za lastno dediščino. Medtem ko svet na odmevnih razstavah občuduje naše modernistične umetnine, jih mi sami že desetletja rušimo. Kljub vsemu pa si nisem mislil, da bomo kdaj s podobno samoumevnostjo v javnosti morali razpravljati tudi o uničenju tako pomembne umetnine osrednjega slovenskega arhitekta, kot je bežigrajski stadion Jožeta Plečnika.

V Sloveniji sta najpomembnejša družbena odločevalca ihta in stihija; če želiš kljub zakonom in normam doseči svoje, moraš biti vztrajen, drgniti javno mnenje toliko časa, da izgubi potrpljenje in končno popusti – nato pa lahko narediš, karkoli hočeš, in to z žigom in podporo oblasti. Zato se je v javnosti morda ustvaril vtis, da vsi, ki se zavzemamo za ohranitev častitljivega kompleksa za Bežigradom (med njimi skoraj brez izjeme vsa arhitekturna in umetnostnozgodovinska strokovna javnost, kar se zgodi res samo ob bolj apokaliptičnih priložnostih), poskušamo ustaviti razvojne ideje »vizionarjev«, kot je Joc Pečečnik.

Upam, da je Europa Nostra, ki je Plečnikov stadion razglasila za enega od sedmih (!) najbolj ogroženih primerov dediščine v Evropi, še bolj jasno in nedvoumno pokazala, kako nezaslišana zgodba se odvija v domačih logih že ducat let. Verjetno je res, da je celo Pečečnik v vsej zgodbi ena od žrtev, saj je njegov predlog uničenja stadiona in tržne optimizacije parcele prejel nekatere uradne žige in podporo. Vendar pa to še zdaleč ne more odtehtati osiromašenja celotne slovenske družbe, predvsem pa naših zanamcev, ki bi le težko verjeli, da smo se v enaindvajsetem stoletju s fanfarami in podporo uradnih organov prostovoljno odpovedali enemu izmed naših osrednjih spomenikov.

Nenehno poslušamo, da imamo na voljo dve možnosti. Prva je, da stadion prepustimo propadu in postanemo podobni Rimljanom po propadu Rimskega cesarstva, ki so na ruševinah Foruma pasli ovce in iz marmornih spomenikov žgali apno. Druga možnost je, da javno-zasebni konzorcij celotno ogromno parcelo podkleti s štirimi etažami garaž, zgradi stolpnico in več stanovanjskih stolpičev, zgradi nov stadion z delno rekonstruiranimi Plečnikovimi elementi in veliko streho nad tribunami. Ne le da gre tudi pri tem za uničenje, in to za uničenje precej dražje vrste – kaj na drugi strani pridobimo?

Je projekt Bežigrajskega športnega parka res vizionarski ali pa je, nasprotno, brezupno zastarel in zazrt v netrajnostno preteklost? V času, ko nas koronavirus sili, da naredimo obračun z načinom življenja, na katerega smo bili navajeni, da razmislimo o izkoriščanju naravnih in človeških virov ter da preoblikujemo način, kako deluje celotna družba, nam projekt za Bežigradom ponuja samo stare recepte.

V mestu, ki ima že več let odličen sodoben javni nogometni stadion v Stožicah, dobimo še en stadion, parkirna mesta za več sto avtomobilov, predvsem pa na tisoče kvadratnih metrov elitnih poslovnih in stanovanjskih površin. Ne rečem, da človeka včasih ne zamika skušnjava, da bi sklenil pakt z Mefistom. Zabarantati Plečnikovo mojstrovino v zameno za vse, kar je bilo že do zdaj potratnega in družbeno škodljivega, pa mi vendarle ne zveni zelo mikavno.

Seveda obstaja tudi tretja možnost – in v primeru bežigrajskega stadiona na srečo to ne pomeni polovičarske tretje poti. Prej je podobna znanemu vzkliku Slavoja Žižka o filmu Matrica, da pravilna odločitev ni izbira med eno ali drugo tableto, ampak za novo, tretjo možnost: »I want a third pill!« Tretja možnost je samozavestna in precej cenejša od predlagane investicije; ohranja in obnovi Plečnikovo dediščino, iz nje pa ustvari mestni rekreativni in prireditveni prostor.

V senci mogočnega stebrišča ob Dunajski cesti meščani in obiskovalci posedajo na veliki klopi in skozi portale prehajajo v ozelenjen avditorij, obnovljen brez velikih gradbenih posegov. Tretja možnost je pravzaprav edina prava možnost. Ne vem, kateri izmed treh scenarijev se bo uresničil.

Vem pa, da bo Plečnikov stadion v vsakem primeru postal natančno takšen oder, kot si ga zaslužimo in na katerem se bomo lahko razgledali. Z njegovih tribun bomo lahko bodisi zrli v tehnološko potratno, sprivatizirano in špekulativno preteklost bodisi v trajnostno in javno prihodnost.

*
Miloš Kosec je arhitekt in publicist, revija Outsider

Lp

SOBOTNA PRILOGA
BEŽIGRAJSKI STADION | KULTURNA DEDIŠČINA | SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA
Za obnovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki
Društvo arhitektov Ljubljana: država naj se končno aktivira in Plečnikov stadion, spomenik državnega pomena, pridobi v državno last.
Objavljeno 16. maj 2020 06.00
Posodobljeno 16. maj 2020 06.00
Za obnovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki
Detalj s Plečnikovega stadion v Ljubljani. Foto Leon Vidic / Delo
Kaja Lipnik Vehovar
Kaja Lipnik Vehovar
Facebook icon
Twitter icon
Mail icon
Zgroženi smo nad izjavo ljubljanskega podžupana in urbanista Janeza Koželja, našega kolega arhitekta in profesorja na fakulteti za arhitekturo, »da nikoli dokončan Plečnikov stadion po objektivnih merilih ni tako izjemna arhitektova stvaritev, da bi jo morali v celoti zavarovati in prenoviti v izvirni obliki«. To je sicer lahko njegovo osebno mnenje, na javni funkciji pa je dolžan upoštevati dejstvo, da je Plečnikov stadion prepoznan za spomenik nacionalnega pomena.

Projekt Bežigrajski športni park (BŠP), tako imenovani projekt za prenovo Plečnikovega stadiona, predvideva obsežne novogradnje na stadionu in v njegovem vplivnem območju (vrednost naložbe ocenjena na 270 milijonov evrov!!) »z dodajanjem novih spremljajočih dejavnosti, s katerimi bo mogoče zagotoviti delovanje in poslovanje stadiona vse leto«. Treba je poudariti, da mednarodna doktrina ohranjanja kulturne dediščine sicer spodbuja uporabo varovane dediščine in prilagajanje te novim vsebinam (konvencija o varstvu evropskega arhitekturnega bogastva), a na kulturni dediščini in v njenem vplivnem območju so dopustni samo posegi, ki zagotavljajo varovanje in ohranjanje kulturnih spomenikov tako, da jih ohranimo celovito in v originalni zasnovi. Dopustne so le intervencije, ki pojavnost posamezne stvaritve v prostoru nadgradijo, jo poudarijo, izpostavijo, omogočajo njeno trajnostno rabo, razvoj in ohranjanje spomenika naslednjim generacijam. Dejstvo je, da projekt BŠP močno presega najnujnejše posege na spomeniku, ki bi zagotovili njegovo vzdržno delovanje, saj bi bilo več kot 95 odstotkov ocenjene naložbe investirane v predvidene novogradnje.

Kot edino stvarno uresničljivo rešitev za prenovo Plečnikovega stadiona ocenjujejo projekt BŠP le deležniki istoimenske družbe, katere partner je tudi mestna občina Ljubljana, in vodilni kader ljubljanske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), ki je k projektu v januarju 2020 izdal pozitivno mnenje, čeprav ga je strokovni svet ZVKDS argumentirano zavrnil. Podobno so ga zavrnili vsi strokovnjaki, ki so se v zadnjih desetletjih ukvarjali s Plečnikovim delom (dr. Damjan Prelovšek, prof. dr. Peter Krečič, arhitekt Andrej Hrausky idr.), zavrača ga civilna javnost. ICOMOS Slovenija je izbrano natečajno rešitev za prenovo Plečnikovega stadiona že leta 2009 označil kot neprimerno in zahteval »ponovno strokovno presojo upoštevanja kulturno-varstvenih izhodišč in zagotovitev varstva Plečnikovega stadiona v skladu z mednarodnimi določili in pravnim varstvom kulturne dediščine«.

Slovenske strokovne institucije s področja arhitekture in urejanja prostora so se izrekle proti nadaljevanju projekta BŠP, ker ga ocenjujejo kot neprimernega s stališča urbanizma, varovanja okolja in ohranjanja kulturne dediščine. Prizadevanja za ohranitev Plečnikovega stadiona so podprle tudi mednarodna strokovna javnost in mnoge institucije, kot so češki, slovaški in nemški nacionalni komite ICOMOS, Društvo 20. stoletja iz Londona (C20 Society) in Docomomo International. Mednarodna organizacija Europa Nostra, katere osnovno poslanstvo je varovanje in promoviranje evropske kulturne in naravne dediščine, je Plečnikov stadion uvrstila v program sedmih najbolj ogroženih območij evropske dediščine 2020, »ker mu grozi, da bo zaradi neprimernih razvojnih načrtov izgubljen«.

Podžupanova izjava se zaključi z besedami: »Zato se že desetletje ohranja mrtvi tek sprtih strani in nasprotnih pogledov za oživitev spomenika, ki medtem sameva in propada.« (Delo, 6. april 2020). V resnici lahko trdimo, da je v primeru Plečnikovega stadiona ohranjanje mrtvega teka za ohranitev spomenika, ki sicer žal že dvanajst let sameva in počasi propada za gradbiščnimi ograjami, ki jih je postavil novi lastnik, celo del rešitve za nacionalni spomenik. To pomeni, da Plečnikov stadion še vedno stoji, ohranjeni so še vsi varovani elementi spomenika. Stadion je še vedno mogoče popolnoma obnoviti skladno z dobro spomeniško varstveno prakso in ga obnovljenega ponuditi javnosti v ponovno uporabo. Če bi bil projekt BŠP že v izvajanju ali celo že izveden, o Plečnikovem stadionu pač ne bi bilo več mogoče govoriti.

Prenova ali uničenje?

Zavrniti je treba prejudiciranje MOL, da bi bil Plečnikov stadion že zdavnaj obnovljen in bi bil lahko tudi že uvrščen na npr. Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, »če bi državni organi v zadnjih desetih letih sodelovali z družbo BŠP«. Spet želimo poudariti, da projekt BŠP po vseh slovenskih in mednarodnih standardih varovanja kulturne dediščine ne pomeni prenove spomenika, ampak njegovo uničenje. Po izvedbi projekta BŠP Plečnikov stadion ne bi več izpolnjeval kriterijev niti za kulturno dediščino, kaj šele za kulturni spomenik državnega pomena. Slovenija bi izgubila del svojega nacionalnega bogastva, prestolnica pa bi ostala brez ene ključnih arhitekturnih stvaritev Plečnikove Ljubljane. Definitivno pa nov kompleks z le nekaj ohranjenimi elementi Plečnikove arhitekture nikakor ne bi zadostil izjemno zahtevnim kriterijem za uvrstitev dediščine na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Izvedba projekta BŠP bi praktično pomenila tudi popolno pozidavo obstoječih zelenih športnih površin na prostem sredi gosto naseljenega območja v Ljubljani, kar pomeni nedopustno oškodovanje javnega interesa na račun zasebnih koristi. Društvo arhitektov Ljubljana (DAL) se zavzema za obnovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki in za to, da obnovljen spet postane za širšo publiko odprt športni park v javni lasti, torej za javno korist. Zato je od MOL skrajno nekorektno, da DAL očita zavzemanje za ohranitev stadiona »brez izkazanih realnih virov financiranja za prenovo spomenika«.

Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki se nadvse trudi opravičiti pozitivno mnenje k projektu BŠP, pa se je s svojo izjavo dobesedno osmešil, še huje, osramotil je našo državo: »Europa Nostra ... svoje mnenje izdaja predvsem v luči idealnih razmer ohranjanja kulturne dediščine v razviti Evropi. Naš zavod pa mora pri vodenju postopkov in odločanju upoštevati vso veljavno zakonodajo v RS, od odlokov do prostorskih predpisov in ostalih zakonskih določil, se pravi razmere, ki so na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine daleč od idealnih.« Izjavo se da razumeti, kot da Slovenija ne spada v razvito Evropo. Nedopustno je pritoževanje zavoda, da je pri vodenju postopkov treba upoštevati vso veljavno zakonodajo v RS – kot da bi bil to svetovni unikum in ne običajna praksa v vsaki pravni državi! Poleg tega je nekorektno pripisovati slabe razmere pri varovanju in ohranjanju kulturne dediščine v Sloveniji področni zakonodaji, ki je v veliki meri skladna z mednarodno veljavnimi standardi in predpisi. Slabe razmere so posledica pomanjkanja (predvsem politične) volje, da bi se veljavna zakonodaja dosledno izvajala, kršitve pa niso primerno sankcionirane. Glede na nedavno izdano pozitivno mnenje k projektu BŠP, ki v veliki meri krši v odloku predpisani varstveni režim za stadion za Bežigradom, po slabi praksi posega tudi (del) ZVKDS. S takim delovanjem pa sam aktivno pripomore pri ustvarjanju neidealnih razmer glede ohranjanja kulturne dediščine v Sloveniji.

Lahko trdimo, da je med glavnimi krivci za današnje sramotno stanje Plečnikovega stadiona prav ZVKDS, ki neprimernemu projektu za prenovo spomenika vedno znova izdaja soglasja (po novem pozitivna mnenja) in s tem vedno znova potrjuje investitorjevo prepričanje, da je njegov megalomanski projekt primeren za prenovo spomenika. Če bi ZVKDS korektno opravil svojo nalogo in sledil predpisanemu varstvenemu režimu iz odloka, k aktualnemu projektu BŠP pa izdal negativno mnenje, bi projekt že v začetku ustavil. In danes se ne bi spraševali, ali bomo imeli Plečnikov ali Pečečnikov stadion.

Del odgovornosti za to, da stadion že dvanajst let sameva in propada, nosi tudi MOL, ki že več kot desetletje aktivno podpira projekt BŠP. Na podlagi projekta je sprejela občinski podrobni prostorski načrt za območje bežigrajskega stadiona, družbi BŠP pa znova in znova podaljšuje obstoj (nazadnje septembra 2019).

Država in spomenik državnega pomena

Velik del krivde pa lahko pripišemo tudi državi, ki je dopustila, da je družbena lastnina leta 2007 prešla pretežno v zasebne roke. Zganila se ni niti po razglasitvi stadiona za Bežigradom za spomenik državnega pomena leta 2009, katerega obstoj najbolj ogroža prav aktualni projekt trenutnega lastnika, družbe Bežigrajski športni park. Po 63. členu zakona o varovanju kulturne dediščine ima država pravico do razlastitve lastnika, če so spomenik ali njegove zavarovane vrednote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oziroma če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z
aktom o razglasitvi.

Joc Pečečnik, predstavnik večinskega lastnika družbe BŠP, je v radijski oddaji Kulturna panorama (4. aprila 2020) jasno povedal, da ga prenova spomenika ne zanima: »Projekt v izvirni obliki je lahko spomenik, ne more pa biti projekt, ki bo v naslednjih 50 letih skrbel sam zase. V spomenike mi ne investiramo ... Spomenike imajo čez cerkve, države v svetu, inštituti ...« Na podlagi te izjave torej nista logični vsaj dve stvari. Prvič, zakaj se je Pečečnik sploh odločil za nakup stadiona, ki je imel že v času nakupa (leta 2007) status kulturne dediščine, za kulturno dediščino pa velja, da so posegi v materijo vedno omejeni s kulturno-varstvenimi pogoji? In drugič, zakaj se projekt BŠP javnosti ves čas in dosledno predstavlja kot projekt za prenovo Plečnikovega stadiona? Zakaj javnosti enostavno ne pove, da bo Plečnikov stadion podrl (z izjemo nekaj arhitekturnih elementov) in na njegovem mestu gradil ogromen kompleks z raznovrstnimi vsebinami?

Tudi ta izjava je lahko povod, da se država končno aktivira in spomenik državnega pomena pridobi v državno last.
Naša prizadevanja za ohranitev Plečnikovega stadiona pa nimajo samo ozkega namena ohranitve tega spomenika. Želimo opozoriti na splošni odnos do naše kulturne dediščine. Ne smemo dopustiti, da se odlok o razglasitvi stavbe za spomenik državnega pomena, ki varuje vrednoto dediščine, pomembno za vso skupnost, tako z lahkoto ignorira zaradi kratkovidnih in parcialnih zasebnih interesov. Če bi bil na območju spomenika državnega pomena dopuščen in izveden projekt BŠP, bi bil to precedenčni primer, ki bi na hudo preizkušnjo postavil ohranjanje in varovanje nepremične kulturne dediščine v Sloveniji. Taka praksa bi tlakovala pot v nadaljnje uničevanje narodnega bogastva na Slovenskem.

Kaja Lipnik Vehovar, u. d. i. a., za Društvo arhitektov Ljubljana